Še slovenski prevod iz Financ:
Lahko bi zaposlil 12 ljudi, ki bi imeli 760 evrov plače neto, pa jih ne. Povem vam, zakaj. Lahko bi delali v prijetni pisarni, ki je ponudnik storitev. Ni telemarketing in ni potegavščina. Resno bi delali na delovnem mestu, ki zahteva visoko usposobljenost, osem ur na dan, samo ob delavnikih. Zaposlil bi vas povsem zakonito, plačeval bi vaše davke in prispevke. To službo bi lahko zagotovil ducatu ljudi, pa ne bom. V nadaljevanju bom razložil, zakaj ne.
Ne bi zaposlil ženske
Razlog je preprost: ženske rojevajo otroke. Ni v moji pristojnosti zahtevati, da se temu odpovedo, če si želijo otrok. Četudi bi pravico imel in bi mi zaposlena to zagotovila, bi lahko lagala ali si pozneje premislila.
Da ne bo pomote - nisem proti ženskam, ki se odločijo imeti otroke. Tako sem tudi sam prišel na svet in prav tako moj otrok. Ženske ne bi zaposlil zato, ker ji, ko zanosi, pripadajo tri leta materinskega dopusta in v tem času je nimam pravice odpustiti. Če bi si želela dva otroka, se dopust podaljša na šest let.
Nekdo pa mora delati. Tako bi bil prisiljen zaposliti nekoga, ki bi delal namesto nje, ko bi bila na porodniškem dopustu. Da je zadeva še bolj zapletena, je ne samo ne bi mogel odpustiti, ko je na dopustu, temveč je ne bi smel odpustiti niti, ko bi se vrnila. Tako bi moral odpustiti tisto drugo osebo, ki je ves ta čas delala namesto nje. Ko bi se ženska vrnila s porodniškega dopusta, bi bil zakonsko prisiljen, da ji izplačujem plačo, ki bi ustrezala trenutni plači na njenem položaju, upoštevati pa bi moral tudi število rednih dopustniških dni, ki so se nabrali med porodniškim dopustom. Ko bi se vrnila na delovno mesto, bi torej začela z dvema do štirimi meseci plačanega dopusta.
Zaposlil ne bi niti ljudi, starih več kot 50 let
Seveda nimam nič proti najbolj izkušenim delavcem. Vendar jih ne bi zaposlil, ker bi potem kmalu dosegli starost, ki spada v zaščiteno kategorijo. Tako bi bil obsojen, da jih obdržim za vedno, tako kot ženske. Ljudi, ki sodijo v zaščiteno kategorijo starejših, namreč ni dovoljeno odpuščati. Moral bi jim izplačevati celotno plačo in vse stroške, četudi morda ne bi dobro ali vsaj zadovoljivo opravljali svojega dela. Starejšega delavca ne bi smel odpustiti, a nekdo bi moral opravljati njegovo delo, zato bi moral najeti še nekoga. Ne moti me, da so zaščiteni, le da to pač pomeni, da jih jaz ne bom zaposlil.
Zaposlil bi zgolj moške, stare od 25 do 50 let
Pravzaprav tudi ti pomenijo tveganje. Tudi teh nimam pravice odpustiti, če bi si iz kateregakoli razloga (prenizki dohodki, nezadovoljstvo z njihovim delom) tega želel. Obstaja veliko tveganje, da bi v tem primeru šli na sodišče in precejšna verjetnost je, da bi zmagali. Ampak denimo, da to tveganje sprejemam.
Stali bi me 1.572 evrov vsak.
To so dejanski podatki za leto 2011, ki so na spletni strani
www.nettober.com , izračun plač. Kot lahko vidite, bi neto plača 760 evrov moje podjetje stala 1.572 evrov. Razmerje med stroškom podjetja in neto plačilom bi se znižalo le, če bi izplačeval nižje plače. Ne bi pa vas zaposlil za manj denarja, saj menim, da z manj kot 760 evri ne bi mogli spodobno živeti. Postali bi depresivni, najprej bi uničili svoje življenje, nato moje podjetje in na koncu mene. Zato nisem pripravljen zaposliti nikogar za manj kot ta znesek.
Madžarska je rekorderka v zavoženosti razmerja med stroškom podjetja in neto plačo.
Razpredelnica je vzeta iz Deloittove raziskave. Kot je razvidno, si država nikjer drugje ne prilasti več kot polovice vaše plače pri tej višini izplačila. Zoprno je, da plačam več kot 1.500 evrov, vi pa prejmete manj kot polovico tega. Še bolj zoprno je, da zaradi tega ne boste deležni nič boljše zdravstvene oskrbe kot nekdo drugi, ki zasluži le minimalno plačo.
Upoštevati moramo še dejstvo, da osebi, stari 35 let, pripada 25 dni letnega dopusta. To pomeni dodaten mesec delovnih dni na leto. Če bi potreboval ekipo 12 ljudi, bi jih moral zaposliti 13, da bi nadomestil tistega, ki je na dopustu.
Vseeno pa bi vas zaposlil kljub vsem naštetim razlogom
Sem namreč pogumen podjetnik. Prodal bi svoje stanovanje in šel v najem. Nato bi držal pesti, da bi 90 tisoč evrov, ki bi jih dobil s prodajo, zadostovalo. Hrabro bi zagnal podjetje in če mi ne bi uspelo (kar je pri začetnikih zelo verjetno), se ne bi metal ob tla.
Moje podjetje bi zagotavljalo izvrstne storitve, kar pa je nemogoče zagotoviti brez primernih delovnih razmer. Zaposlil bi 13 ljudi. Ves čas bi potreboval ekipo 12 ljudi in enega za povrh, da bi opravljal delo tistega, ki je na dopustu. Štirinajst ljudi, vključno z mano, bi delalo na 158 kvadratnih metrih lepo pospravljene, udobne pisarne. To bi stalo 10 evrov na kvadratni meter mesečne najemnine in še 3,5 evra na kvadratni meter stroškov, kar skupaj znaša 2.133 evrov na mesec.
Moji mesečni stroški bi torej bili takšni:
Pisarna: 2.133 evrov
Plače: 13 x 1.572 evrov = 20.436 evrov
Drugi stroški (računovodstvo, trženje ...): 3.058 evrov
Skupaj: 25.627 evrov
Kar strašljiv račun, kajne? To je vsota, ki bi jo moral izplačevati vsak mesec, ne glede na prihodke. Kadar bi se mi nasmihala sreča in tudi takrat, ko bi mi šlo za nohte. Med poletno sezono in tudi pred božičem, ko je veliko manj dela.
Podjetje pod nobenim pogojem ne bi moglo na mesec zaračunati za več kot tisoč ur storitev. Če bi želel doseči točko preobrata, ko bi bilo prihodkov dovolj za pokrivanje stroškov, bi moral prodajati z urno postavko 25.627 evrov/1.000 = 25 evrov na uro. Zgolj točka preobrata pa še zdaleč ne zadostuje, potreboval bi tudi nekaj dobička.
Nisem lakomen in tržne razmere so slabe. Recimo, da bi na stroškovno ceno pribil 20 odstotkov marže. To bi urno postavko zvišalo na 30 evrov, skupaj z DDV torej 37,5 evra. To vsoto bi zaokrožil navzdol, tako da bi naše stranke plačevale 37 evrov na uro.
Od teh 37 evrov bi jih sedem šlo takoj državi, 30 pa bi bil prihodek podjetja. Sem optimistična oseba. Naše trženje bi »trgalo gate«, moji načrti bi potekali kot po maslu, vsekakor bi dosegli prodajo v povprečju tisoč ur storitev na mesec. Posel bi cvetel, imel bi srečo z vsemi zaposlenimi, vsi bi delali kot ura.
To bi zagotovilo 1.000 x 30 evrov = 30.000 evrov prihodkov podjetja.
Dobička bi bilo 4.373 evrov. Sebi bi lahko izplačal 2.446 evrov bruto plače, ki bi moje podjetje stala 3.144 evrov. Od tega bi bila moja neto plača 1.521 evrov, skoraj dvakrat toliko, kolikor zaslužijo moji zaposleni. Podjetje bi imelo 948 evrov dobička pred obdavčitvijo. Od tega bi plačal 95 evrov davka na dobiček pravnih oseb in lokalnih davkov za pravne osebe, ki znašajo dva odstotka prihodkov podjetja, 587 evrov. Na koncu bi podjetju ostalo 266 evrov. Za toliko bi se mesečno povečeval kapital podjetja.
Prejemal bi 1.521 evrov mesečnih prihodkov, ne smemo pa pozabiti, da sem za zagon podjetja prodal svoje 90 tisoč evrov vredno stanovanje. Kar pomeni, da bi moral stanovanje najeti, sicer bi bil na ulici. Najem stane vsaj 300 evrov. Živel bi skromno, ne bi veliko zapravljal, tudi moja žena bi kaj zaslužila. Za zapravljanje niti ne bi imel veliko časa, saj bi v nasprotju z zaposlenimi delal po 12 ur na dan in tudi ob koncu tedna.
Tako bi lahko prihranil 900 evrov na mesec in moj vložek 90 tisoč evrov bi se povrnil v sto mesecih. Trajalo bi torej devet let, da bi znova zbral denar, ki sem ga vložil v podjetje in bi si lahko spet kupil stanovanje. Od takrat mi ne bi bilo več treba paziti na vsak evro, ne bi več plačeval najemnine in ne bi bil prisiljen varčevati. Živel bi kot Evropejec.
Glede na navedene okoliščine - upam, da je razumljivo - ne čutim posebne nuje, da bi prodal stanovanje in vložil denar v podjetje. Obstajajo pa štirje dodatni razlogi, zakaj tega zagotovo ne bom storil.
1. Konkurenca prodaja enake storitve, vendar nezakonito, pod resnično nevzdržnimi pogoji, in računa devet evrov na uro. Denar preprosto pospravijo v žep brez računa in brez DDV. Ne prevzemajo nikakršne odgovornosti, ne dajejo nobenih zagotovil, uradno sploh ničesar ne delajo, ni uradne sledi o njihovem obstoju. Ni jim treba najeti pisarne in računovodje. S takim početjem lahko v tempu po pet ur na dan zaslužijo mesečno tisoč evrov brez truda. Pokazali bi sredinec moji ponudbi za delo za 760 evrov, ker jim pri meni ne bi bilo dovoljeno zgolj posedati, ampak bi morali biti tam vsak delavnik ob uri, pri delu bi morali upoštevati zelo visoka strokovna merila, ne bi smeli goljufati strank, in če bi jih, bi bili odpuščeni.
2. Konkurenca bi mi priredila sramotilno kampanjo. Lotili bi se me s protikapitalistično propagando, predstavili bi me kot pohlepnega nebodigatreba, ki računa 37 evrov za nekaj, kar pri njih stane le devet evrov, postal bi sovražnik madžarskega naroda, ki stranke odira, medtem ko drugi pošteno delajo za le delček moje cene ...
3. Velik del zaposlenih bi hodil v službo samo zato, da bi spoznali moje poslovne skrivnosti in da bi mi prevzeli stranke. Zvabili bi jih z lažmi, da bodo pri njih dobili enako vrednost in kakovost storitev za precej nižjo ceno. Ko bi mi odtujili dovolj strank, bi namenoma povzročili zadosti škode podjetju, da bi jih odpustil. Nato bi šli na sodišče, kjer bi trdili, da sem jih odpustil po krivici in nezakonito. Sodišče bi razsodilo njim v prid. Medtem pa bi seveda veselo nadaljevali delo za ukradene stranke, katerih pridobitev me je stala celo bogastvo. Seveda bi bili povrhu še užaljeni. Širili bi vse vrste neumnosti po različnih forumih, češ da so bili zaposleni v mojem podjetju in da že vedo, kaj govorijo - da je drago in da je storitev zanič.
4. Pritoževanje o tem mi ne bi bilo v nikakršno pomoč, vsem bi bilo vseeno.
Zato vam ne dam službe. Mislim, da so razlogi enaki tudi pri drugih podjetnikih, ki imajo prav takšne izkušnje. To pa je tudi razlog, zakaj je vse več ljudi brezposelnih. Zato kupujejo vse manj stvari in plačujejo vse manj DDV. Hkrati je vse manj solidnih podjetij in ta zaposlujejo čedalje manj uslužbencev, ki plačujejo vse manj davkov, kar prinaša čedalje manj državnega denarja za socialno podporo. Zato bo socialna podpora kmalu le še v obliki koncentracijskih taborišč.
Zaposlim vas samo pod naslednjimi pogoji
1. Da vas lahko odpustim, če si tega želim.
2. Da se DDV spusti vsaj na 20 odstotkov, še bolje na 15 odstotkov.
3. Da se država polasti »zgolj« 30 odstotkov vašega denarja.
4. Da večji dobiček ni eksponentno kaznovan.
5. Da država začne kaznovati korupcijo namesto solidnega poslovanja.
Dokler pa stvari ostajajo nespremenjene, vam niti po naključju ne dam službe. Dokler država podpira korupcijo v vseh možnih pogledih, ne bom odprl podjetja in ne bom zaposloval.
Avtor je madžarski podjetnik in bloger. Besedilo je prevod izvirne madžarske objave, »Tõlem ezért nem kapsz munkát«, ki je bila objavljena 27. junija 2011, pred dnevi pa je avtor objavil še angleški prevod. Čeprav je prvotna objava pretresla madžarske bloge - zaslužila je 90 tisoč klikov »všeč mi je« na Facebooku -, se ni nič obrnilo na bolje. Kvečjemu nasprotno. Zdaj so zadeve še veliko slabše. V vednost vsem mednarodnim bralcem: 760 evrov neto je na Madžarskem sanjska plača za večino ljudi. Zdravniki na začetku poklicne poti zaslužijo manj kot polovico tega. Cene pa so take kot povsod drugod.
Vsa vsebina spletne strani je last Jabuk.si in njegovih članov. © 2004 - 2020 Jabuk.si
Kontakt 
Na vrh strani