Sodobni operacijski sistemi so sestavljeni iz zapletenega klobčiča programov. Ti v vsakem trenutku našega dela z računalnikom opravljajo skoraj nepregledno količino nalog. Kljub tej navidezni vsestranskosti pa pisci programske opreme nenehno izdajajo sorazmerno majhne "pomožne" programe, ki dopolnjujejo zmogljivosti operacijskih sistemov. To še bolj velja za nove sisteme, med katerimi je najmlajši Applov Mac OS X. Ogledali smo si nekatere pomožne programe za to okolje.
TinkerTool, ASM in MaxMenus so programi, ki se naselijo v sistemske nastavitve (System Preferences) in vsak po svoje spremenijo uporabniški vmesnik okolja. TinkerTool ima sedem zavihkov, s katerimi spremenimo nastavitve osrednjega programa za delo z datotekami Finder, pristana z ikonami (Dock), sistemskih pisav in terminalskih oken. Od nastavitev Finderja, ki jih zmore pričarati TinkerTool, omenimo prikaz skritih (ponavadi sistemskih) datotek. Finderju lahko dodamo ukaz Quit, s katerim ta program zapustimo (tega snovalci OS X uporabniku niso nameravali dopustiti). Če si zaželimo pogled na urejeno namizje, preklopimo na prikaz, ki skrije vse namizne ikone (to je še posebej uporabno pri zajemanju zaslonskih slik). Pristan z ikonami lahko postavimo na katerikoli rob zaslona, ikone programov, katerih okna so skrita, pa prikažemo prosojne. Omogočimo lahko tudi samodejno predvajanje plošč CD-ROM in DVD-ROM po vstavitvi. Izberemo lahko sistemske pisave in jim nastavljamo mehčanje glede na velikost uporabljenih pisav, terminalskemu oknu z ukazno vrstico pa spreminjamo prosojnost. Vse spremembe lahko vselej razveljavimo z zavihkom Reset.

Brezplačni ASM uporabljamo kot nadomestek za priljubljeni programski menu iz Mac OS 9, ki so ga Applovi snovalci uporabniškega vmesnika iz neznanega razloga upokojili. V njem so zbrane ikone in imena vseh programov, ki jih trenutno uporabljamo. Trije zavihki omogočajo številne nastavitve, ki zadevajo predvsem videz, ena najuporabnejših pa je enoprogramski način. Ta pri preklapljanju med sočasno potekajočimi programi skrije okna vseh programov, razen tega, ki je trenutno dejaven. Poljubnemu programu lahko določimo lastno nastavitev, če pa tega ne naredimo, ASM upošteva skupne (globalne) nastavitve.

Že med izhajanjem razvojnih različic Mac OS X je postalo jasno, da je pri Applovih razvojnikih padel v nemilost tudi priljubljeni jabolčni menu. Program MaxMenus podjetja Proteron je darilo vsem uporabnikom, ki so žalovali za tem uporabnim menujem. Namesto enotnega jabolčnega menuja najdemo v vsakem vogalu zaslona po en menu, domiselno predstavljen z ikono v obliki četrtine jabolka. Ta je v vsakem vogalu drugačne barve. Ker dobimo ob pritisku na posebne tipke (dvigalka, krmilna tipka ter tipki Command in Alt) še nove menuje, lahko skupaj izbiramo kar med šestdesetimi menuji. To število je daleč preveliko za uporabnika, ki bo večinoma shajal že z enim ali dvema menujema. Vsebino teh menujev določimo sami - z vlečenjem posameznih kategorij (kot so posamezne mape, odprti programi, nazadnje uporabljane datoteke...) s seznama v okno. Lahko uporabimo kar menuje, ki jih predlaga MaxMenus. Če imamo delo s tipkovnico raje kakor klikanje menujev, lahko vsak menu prikličemo s kombinacijo tipk. Z drugimi zaporedji tipk zaženemo poljubni program ali datoteko. Če nameravamo uporabiti zaporedje tipk, ki v MaxMenus že opravlja drugo nalogo, nas program o tem obvesti. Žal ni enako dosleden, če (pomotoma) uporabimo kakega od standardnih ukazov okolja Mac OS, npr. Command-Q, ki ga uporabljamo za izhod iz praktično vsakega programa za Mace. MaxMenus mirno dovoli, da zaporedje priredimo drugemu ukazu, del "krivde" za to pa nosi tudi operacijski sistem.

Finder je osrednji program za delo z datotekami v Mac OS X, napredni uporabnik pa ima na voljo (vsaj) še eno možnost. Program SNAX podjetja CocoaTech omogoča iste poglede na datoteke kakor OS X. Ena uporabnejših možnosti je prikaz tako imenovanih zapakiranih datotek (bundle). Praviloma so to programi, napisani za OS X, ki jih v Finderju vidimo kot eno samo datoteko, v resnici pa se znotraj njih lahko skriva poljubno število map in datotek. SNAX prikaže zapakirano datoteko kot običajno mapo in z njimi lahko delamo enako kakor z navadnimi datotekami (brišemo, kopiramo). Izjema so sistemske datoteke, ki dovoljujejo delo le, če smo prijavljeni kot korenski (root) uporabnik. SNAX omogoča ogled datotek, ki se pokaže v dodatnem oknu ob brskalniku. Na posebnem menuju je zbrana kopica ukazov, ki jih uporabimo na označeni datoteki ali mapi (za stiskanje in razširjanje datotek, binarni ogled vsebine, odpiranje v terminalskem oknu, varno brisanje).

Mac OS X je večjezični operacijski sistem. Njegove datoteke se namestijo v obliki, ki omogoča preklapljanje posameznih jezikovnih različic (med njimi seveda ni slovenske). Enako velja za dobršen del programov, napisanih za to okolje. Najbrž večina uporabnikov prisega na uporabniški vmesnik v enem ali kvečjemu dveh jezikih. Drobni program DeLocalizer (144 KB) avtorja Mikea Bombicha ima eno samo nalogo: zbrisati iz programskih datotek vse dele, ki so odgovorni za prikaz uporabniškega vmesnika v jezikih, ki jih izberemo. Po končanem delu program sporoči, koliko prostora smo pridobili s tem (zlahka več kot sto MB).

Namesto DeLocalizerja lahko uporabimo MOX Optimize, ki pa poleg tega zmore še kaj drugega. Z ustreznimi nastavitvami pospeši delo Finderja in izris oken grafičnega vmesnika, zna pa tudi optimizirati nastavitve za hitrejši prenos podatkov iz omrežja. Le naprednim uporabnikom je namenjena možnost spreminjanja nastavitev programov in nekaterih datotek (StartupItems), ki se vklopijo ob zagonu računalnika. Nepravilna uporaba te možnosti ima lahko nepredvidene posledice (sesutje operacijskega sistema). MOX Optimize radovednemu uporabniku prikaže deset pomnilnika najbolj lačnih programov.

V računalniški literaturi (knjigah in revijah v tiskani ter elektronski različici) skoraj ne moremo brez uporabe zaslonskih slik. Mac OS X ima za njihovo zajemanje vključen enostavni program Grab. Zahtevnejšim uporabnikom je namenjen program Snapz Pro X iz založniške hiše Ambrosia Software. O njegovi kakovosti vse pove dejstvo, da ga je Apple brezplačno dodal k svojim najzmogljivejšim računalnikom (delovnim postajam G4 in prenosnikom PowerBook). Ta različica (kupci manj zmogljivih Macov morajo zanjo odšteti 30 dolarjev) zmore zajemati slike celotnega zaslona ali njegovega izbranega pravokotnega dela, ali pa izbranih zaslonskih predmetov - oken, menujev, pogovornih oken. Zmogljivejša različica (50 dolarjev) lahko sledi spreminjanju zaslona in posname film v zapisu QuickTime (skupaj z zvočnim zapisom, če priključimo mikrofon). Posneti sliki lahko dodamo (po želji prosojni) rob ali vodni žig. Neregistrirani program lahko uporabljamo 30 dni, potem ga moramo registrirati, saj imajo drugače posnete slike moteč napis.

Članek je napisal Vlado Robar in je last družbe Mladina d.d. (Monitor - revija za računalništvo)